Sedma zbirka ene najodmevnejših slovenskih pesnic zadnjih desetletij, naslovila jo je po dragem kamnu, ki naj bi se svetil v temi. Govor je seveda o Rubinu, v istoimenski zbirki je nanizala 46 dragocenih pesniških miniatur, v katerih z zarotitveno mocjo pesniškega glasu precara odsotnost v prisotnost. Žal pa je ravno bolecina ena tistih razsežnosti clovekovega bivanja, ki odsotnega socloveka naredi prisotnega. Branje pesmi v Rubinu je kot zrenje v prelivajoce se akvarele ali pastele sanj, spominov, marin in navsezadnje (lastne) minljivosti, ki se oglaša kot cujecna vseprisotnost kot sencenje, ki prikriva obrise tako realnega kot (vse)vidnega. In njena poezija je vecno stremljenje k tisti tocki, ki žari kot rubin v temnikasto-svetlikajoci se orkestraciji narave in pesnice same. Zbirko je s svojo spremno besedo na pot pospremil pesnik Milan Vincetic.