V središce te pesniške zbirke je Perovic položil eroticno razmerje do sveta, casa in ženske. Skozi kratke in odsekane proste verze evocira "palimpsestne" pokrajine, ki so iskreno priklicane spominske podobe in obenem suvereno preigravanje modernisticnih pesniških postopkov ter tvorjenja besed, s katerimi sestavlja razsuti cutni svet. Povelicuje moc jezika, a se obenem zaveda sobivanjskih neizrekljivosti in nicevosti. Pogovarja se s pesniškimi sodobniki, seže v grško bajeslovje (pobožat orfejevsko usodo), na trenutke je ironicno kriticen, a najraje ostaja zvest ubrani intimisticno-modernisticni izpovedi, sledenju brezcasja in obenem zavedanja koncnosti. Sinapse so izvirna pesniška prispodoba našega cutnega in duhovnega (ne)pretoka in (ne)zaznavanja. S svojo pronicljivo pesniško dušo je Željko Perovic tokrat v slovensko poezijo stopil globlje in višje in s tem postal pomembno slovensko pesniško ime.