V avtobiografskem romanu Osti pripoveduje o moško-ženski ljubezni. Od ljubezni do mame in babice, prek prvih stikov z deklicami, do takšnih in drugacnih ljubezenskih dogodivšcin z dekleti in ženskami, v katerih ljubezen kaže nešteto svojih obrazov. Pesnik in pisatelj Josip Osti je v svojih dosedanjih pesniških in proznih knjigah najpogosteje tematiziral ljubezen, kar potrjujejo tako njihovi naslovi kot tudi njihove vsebine. In vec kot ocitno je, da si ves cas nacrtno prizadeva rehabilitirati besedo ljubezen – in to v casu, ki ji ni prevec naklonjen. To pocne brez strahu, da bi mu ocitali sentimentalizem, kajti preprican je, da nas je prav ljubezen naredila cloveške. V eni izmed zgodnjih pesmi je celo napisal, da bomo brez ljubezni izumrli kot dinozavri. V knjigi Pred zrcalom (beležke za neodposlano pismo Charlesu Bukowskemu ali nedokoncan roman, zgrajen iz posamicnih, vcasih v življenju tudi nedokoncanih ljubezenskih zgodb) Osti pripoveduje o moško-ženski ljubezni. Od ljubezni do mame in babice, prek prvih stikov z deklicami, do takšnih in drugacnih ljubezenskih dogodivšcin z dekleti in ženskami, v katerih ljubezen kaže nešteto svojih obrazov. Tako nežnih kot tudi grobih. Pa naj gre za hrepenenje ali poželenje, ali njuno prepletanje. Ljubezni se neredko loteva hudomušno, predvsem z ozirom nase. Oziroma z njegovo že znano in prepoznavno pisateljsko vešcino, ki jo zaznamujeta duhovitost in cloveška toplina.