Roman Penzion prinaša pripoved o poljskih Judih – o tistih, ki še vedno živijo na Poljskem, pa tudi o tistih, ki so tam živeli nekoc, danes pa ostajajo navzoci v zavesti in spominu naslednjih generacij. Zacne se s prihodom mladenica iz Varšave v letovišce, ki ga je kot otrok pogosto obiskoval z babico. Zdaj v penzionu sreca nekaj ostarelih gostov – to so Judje, ki so preživeli holokavst in se ga spominjajo kot majhnega decka. V penzionu se preteklost srecuje s sedanjostjo, vse se odvija kakor v snu, kakor da bi tam od mrtvih vstali duhovi umrlih, z njimi vred pa tudi vsi njihovi prepiri, pomenkovanja in nekdanji pripetljaji. Za starejše se zdi preteklost tako blizu, da je skorajda mogoce stopiti vanjo, toda njihov luknjicast spomin nacenjajo najrazlicnejše starostne blodnje. Spoznanje, da so pravzaprav zadnje price predvojnega sveta poljskih Judov, je za mladenica tragicno, zato se cuti dolžnega, da jim na jesen življenja stoji ob strani. V romanu, iz katerega žari cloveška toplina, hkrati pa ga prežema rahla ironija, je poglobljeno prikazano, na kakšen nacin je judovska tradicija še vedno ohranjena na Poljskem in kako raznolika je pravzaprav. Nagrada Evropske unije za književnost 2012.