Cetrta pesniška zbirka Danice Križanic Müller prinaša zrelo pesniško govorico, ki se loteva eksistence v najširšem pojmovanju. Iz te govorice veje avtoricino jasno zavedanje, da vsaka življenjska poteza raste iz prejšnje, toda ravno sprico spoznanja, da smo ljudje stvar nakljucij, le ena izmed kombinacij, se naseli v sedanjem trenutku; skuša se stišati in prisluhniti naravi. Naravne danosti si jemlje skorajda pohlepno, jih preslika vase, nato s pomocjo kolesja temeljne samosti, ki jo nosi v sebi, naravo procesira in izbljuva. Pesmi Danice Križanic Müller so tako zgolj na prvi pogled impresijske, toda v resnici impresija služi le za kuliso. Osrcje pesmi se poraja iz avtoricine refleksije, iz življenjskih spoznanj ali še lepše, uvidov, ki jih podeli z nami. Toda hkrati je potrebno poudariti, da temeljna odsotnost, ki je na delu v tej zbirki, avtorico ves cas oddaljuje od vsakršnega mitomanstva ali drugace: cilj naravnega utelešenja nikoli ni ona sama, temvec pesem, ki naj bi na ta nacin postala kristalnejša, spevnejša. Danica Križanic Müller se na ta nacin v svoji zbirki predvsem uci ponižno sprejemati tisto, kar je, kar obstaja in kar diha.