Patricija Peršolja pripoveduje pretresljive zgodbe žensk – posiljenih deklic, pretepenih žena, obupanih mater, revnih, utišanih, nemih. Tiho bodi, tiho bodi jim govorijo in one govorijo sebi, izgubljene, nenajdene. Alkohol, droge, kri, vojskovanje, samo zacutila bi nekaj, kar koli. Bestijalne dneve gospodinj razlicnih vrst pleskajo osamljenost, tujost in hlad, obupno vpitje. Podedovane pasti iz preteklosti, karmicni krogi, banalne zamere, neprebavljeni cmoki iz mladosti, spominski cipi razsutih otroštev ... delajo navezane, odvisne, privezane, bolj preplašene od telecjega zrezka. Zamolcano krici, a ne gre ven, zato one butajo z glavo v zid, in gledajo televizije, sanjarije, iluzije ... One ne zmorejo, ker jih duši gluhonemi jok, zato jim Patricija Peršolja daje jezik (imeniten!), da se v bralcih narišejo slike, kot v kakšnem soc-realisticnem italijanskem filmu, v katerem bi igrala Sonja Savic. Sonja Savic, metafora za izgubljene. Pesniška zbirka, ki bo pustila sledi ...