Pri Zoranu Pevcu smo vajeni, da se pri oblikovanju svojih pesniških zbirk poslužuje konceptualizma. Pricujoca zbirka To ni Michel Foucault svoj koncept izdaja že v svojem pomenljivem naslovu, v katerem s pomocjo parafraze »magrittovskega zanikanja « nakazuje, da se bo avtor v pesmih preizpraševal o eksistenci in esenci dolocenih pojavnosti, in to predvsem na podlagi razmislekov, ki jih je o oblasti, spolnosti in norosti uvedel francoski filozof Michel Foucault. Zunanja forma je urejena enotno, vsaka pesem ima po tri kitice, kitice po pet verzov, s tem da je osrednji tretji zamaknjen – kot da hoce z njim avtor dati težišce posameznemu sklopu. Razgibani pesniški jezik prepleta besedje iz razlicnih podrocij, od popularne kulture do izrazov in citatov iz umetniškega miljeja in filozofije. S tem v pesmi opazno vpleta svoj referencni svet – svoj duhovni horizont, ki ga kot cuteco, ustvarjalno in razmišljajoce bitje doloca. Navidezno zanikanje, refrenski »to ni«, uporablja kot orodje, s katerim vsakokratno obravnavano pojavnost loci od svoje konvencionalne percepcije in pomena, tako skuša skozi to svojstveno »dekonstrukcijo« s pomocjo inovativnega podobja in metaforike ustvariti nov uvid, ki vzpostavi novo pomensko polje in ponudi drugacne interpretacije.