Ana Svetel že dolgo casa ve, s kakšnim naslovom bo opremljena njena prva pesniška zbirka. Še danes naju vidim: srecava se v baru in Ana pove, kako žalostna postane vsakic, ko ugotovi, da se bo vsak stavek, ki ga kdo zacne z »vse lepo in prav«, sklenil s svojim obveznim, prej zahtevanim kot pricakovanim »ampak«. Enkrat, še rece, mora biti res vse lepo in prav. Nobenega ampak.Zdaj je ta knjiga pred vami. In ko boste segli po njej, boste ugotovili, da se je zgodilo ravno nasprotno. Lepo in prav je namrec knjiga, ki je svoj obvezni, prej zahtevani kot pricakovani ampak vzela za svoj glavni predmet. Lepo in prav je zbirka miniatur iz življenja. Iz življenja mlade Evropejke, ki ve, kaj v dobrem in slabem pomeni tvegati pravico do doma, ki ima rada klavirsko glasbo in nekaj ljudi, ki je do kolen pogreznjena v neizbežne cloveške naloge, kot sta ljubezen in prijateljstvo, pa tudi iskanje stanovanja, kot vse ostalo na svetu, zavezanega svoji zacasnosti. A to je zgolj prva plast. Led, po katerem hodimo in vemo, da je napokan. In da se bomo morali prej ali slej soociti s hladnim tokom, ki se pretaka pod njim. Ana Svetel in njena poezija namrec razumeta, da mora biti clovek vselej na preži, da nobena bitka ni dokoncno izbojevana in da si je za ohranitev svoje clovecnosti treba prizadevati vsakic znova. Da je clovek bolj kot karkoli drugega odgovoren za možnost, ki je on sam, in da mora v neskoncnost poskušati, vztrajati, obupavati in poskušati znova. Razumeta, da je red literature eden v nizu redov, ki jih natikamo svetu, zato da bi po njem gazili mehkejšega koraka, a to od nas neizbežno terja napor in prizadevanje. In da ni vedno lahko. Pa da ne bo pomote – to ni eksistencialno obtežena poezija, ki bi poskušala realizem iskati v odpovedi vsakršnemu upanju. Je poezija, ki kljub vsemu, kar o svetu ve, in kljub vsemu, kar jo spravlja v negotovost, razume, da nobena teža in noben ampak nikdar ne bosta mogla prepreciti, da ne bi bilo vcasih samo neskoncno lepo. In prav. Katja Perat