Draga Tina. Vse je v redu. To bi bil zlahka zacetek pisma ali esemesa, pa ni. V resnici sta to naslova prvenca in druge kratkoprozne knjige Tine Mlakar Grandošek. Med platnice z na prvi pogled zenovskim naslovom je tokrat zbrala trinajst kratkih zgodb, ki kaj kmalu nakažejo, kako gre razumeti naslovni »vse je v redu«. Zvecine ne kot izraz optimizma, pac pa kot nekakšno mantro, kot obsesivno ponavljajoco se frazo, kot zanikanje realnosti/sedanjosti, ki v resnici ni v redu, in kot priklicevanje v redu prihodnosti. Že dobro. Zmogli bova. Bomo. Vse je v redu. Saj veš, ce še ni, pa še bo ... Tininim protagonistom, naj bodo otroci ali odrasli, je skupno, da so vpeti v družinsko življenje, ki je pogosto vse prej kot idilicno. Tu škripa med zakoncema, tam med starši in otroki, nekaterim se je na glavo postavilo življenje na celi crti. Številni protagonisti zgodb Vse je v redu se torej znajdejo na tocki preloma, kamor nas, skupaj z njimi, avtorica pripelje spretno in prepricljivo, pa naj gre za prvo-, drugo- ali tretjeosebno pripoved, za perspektivo otroka, odraslega ali celo predmeta, za zgodbo, povedano v eni sapi ali docela dialoško. Doseganje in preseganje omenjene tocke je za uporabnike mantre »vse je v redu« povecini bolece, za radovednega bralca pa, kajpada, nadvse zanimivo. Kot se je pokazalo že v prvencu iz leta 2009, je Tina tudi v drugi knjigi odlicna v ustvarjanju napetega vzdušja, ki bralca drži v pricakovanju – nekaj se bo zgodilo, zdajle se bo, stoprocentno ... Presenecenje je vcasih vecje in drugic manjše, vcasih ga niti ni, a vselej so intenzivna custva in kakšen detajlcek, ki da misliti. Vsekakor pa je zgodbam iz Vse je v redu skupno to, da se s koncem zares ne koncajo, temvec bralca brez pardona prisilijo, da si da z njimi opravka še potem, ko je z branjem že nehal. In to je v redu, zelo v redu.