Ko je Tomaž Šalamun (1941–2014) pred nekaj leti prebral nagrajeno knjigo Krcrk Karla Hmeljaka, je bil, kot je sam povedal, noro navdušen. Celo tako, da je Karlu Hmeljaku – ki mu je knjigo tudi posvetil – priznal, da ga je kot pesnik prehitel. A prehiteti Tomaža Šalamuna je seveda nemogoce, pa ce si še tako dober bralec. Ali jadralec. Šalamuna je prehitela edino poezija, in njegovo poezijo je prehitela smrt. Ta, ki dviga tacko, spi, je postumna pesniška zbirka našega najvecjega pesnika. Šalamunove besede imajo veter. Druga drugo prehitevajo. Ne pustijo se ujeti. Kaj je s to vodo? Prevelika je. Zbirka je povabilo, da jo prejadramo.