Zacnimo na zacetku: Ko pišem, pišem sebe in pesem piše mene. Pa naj še kdo rece, kaj ni združljivo ali da je poezija s kriticnimi, uporniškimi potegi poetsko, tehniško, es-tet-sko šibkejša (razen kanoniziranih izjem) in/ali da mora v podmnožico angažirana, družbeno-kriticna. Namera ali motrenje Pricakujem pozornost., deveta pesniška zbirka Blaža Lukana (1955), te ne pusti nedotaknjenega. Prefinjena dramaturgija – ni nakljucje, pesnik deluje tudi kot dramaturg, gledališki kritik, univerzitetni profesor – združi med platnice kritiko in svilnato liriko, izriše razmejevanje med »oni« in »mi«, razlašceni mi, združeni v samosti, v katero se navsezadnje potopi. Kje pa je prvoosebni govorec? Domišljeno groteskirano in izredno kriticno zrcalo druž-be in cloveka v njej pojasni, da zdaj je zdaj, v njem jaz, torej ne gre za skrivanje, le izbiro prav-šnjega položaja iz-javljanja. Ni žolcno jeznega obtoževanja, kriticna napetost se zgra-di z navideznimi paradoksi, npr. slišljivost besed ni odvisna od brezhibnosti telesnega organa, ušes, ampak od odprtosti, prebujenosti, cujecnosti. Razgaljanje drsi od družbe prek interesnih skupin do zasebnosti, prav tako drsi ost od kritike »njih« do samokritike, udari pa tudi po na videz plemenitih namenih: usmiljenje je samo prikrita oblika sovraštva, [...] ljubezen je le nacin preživetja. Tako bralec prenika vse globlje v govorcevem iskanju »jaza«, ki se ugleda v pasteh, kot so napuh, slava, egoizem, da pride do »živega glasu«, do srcike. Od tam namrec govori ta knjiga: beseda [...] postaja meso in vsaka poezija je navsezadnje telesna. Ko je v besedilo z umirjenim ritmom, a jedko govorico vpeljana relativnost (ni govorice, ki bi izrekla resnico, ni resnice), hudomušnost in ironija prehajata v cinizem, ki reže po mašcevalnosti in zadene ob zlo. Vendar resnicnost je na daljavo hujša kakor v bližini, in prav tam, v bližini, v ciklu Sva dva., se zgodi kontrapunkt knjige – liricne pesmi, mehke kot svila, o krhkih receh. Pesnikov kredo, pesem namrec razume kot jasnovidno prerokbo, pa se zapiše v sklepnem ciklu. In kako presneto zares gre v tej poeziji, ki si pravi: ne krici, samo molci in povej vse, v poeziji, ki si je predhodne zbirke pomenljivo naslovila: V tihem teku (Lipa, 1993), Tkanja (CZ, 2002), Neslišnost (CZ, 2005), Sentence o dihanju (MK, 2010). Res je, v širokih ustih se le redkokdaj rodi beseda. Ta naj bo slišana. In veliko vsega še caka na Lukanov precišcen, a ne asketski, oster in hkrati mehek, pronicljiv in prodoren glas, ki upesni dejanski svet, ki bi se drugace razlil in razblinil. Pricakujem pozornost. Petra Koršic