Ne le zato, ker je mit o Sizifu prakticno edina izrecna literarna referenca (Kucanova misel o današnjih sanjah in jutrišnjem dnevu to morda vseeno še ni), ki nastopi v Katjini drugi knjigi pesmi, temvec preprosto zato, ker gre za spoznanje, izraslo iz nemogocih zahtev, ki jih pred nas postavlja literatura, naj še enkrat ponovimo: Svet je nedovzeten za naša iskanja smisla, pa naj ga odevamo v še tako lepa oblacila in ga plemenitimo s kar najprodornejšimi mislimi. Ce gre – in zakaj ne bi šlo? – že prvo pesem in z njo vso knjigo razumeti tudi v duhu njenega zakonodajnega naslova, potem je premišljevanje odnosa med stvarmi in ljudmi ena prednostnih postavk v opisu del in nalog, ki naj jih poezija danes opravlja. Od katere pricakujemo, da jih bo opravila zaradi in namesto nas. Nas s svojo nežnostjo varovala in med seboj povezovala tuja svetova, ki se nikakor ne moreta sporazumeti glede svojega skupnega bistva. Branila dosegljivo pred našim polašcanjem in tešila clovekovo bolecino neubesedljivega. O Katjini poeziji bi lahko rekli, da gladi in rahlja nesporazume, ki so nastali med obema stranema. Njen pesniški postopek, ki je pri svojem bratenju lirskega subjekta z empiricnim avtorjem vcasih že kar spogledljivo neposreden, doživljam kot pisanje opomb, pripomb in pojasnil k udarnemu verzu, ki nastopi v vecini njenih pesmi. Ta namrec kljub svoji pomenski intenzivnosti (ravno zaradi nje so avtoricini verzi tako primerni za trganje iz konteksta in samostojno podajanje v obliki aforizmov) za svoj celovit izraz potrebuje – pesem. Ucinek, ki ga ustvarja in vcasih kar v obliki pesemskega sklepa prinese ta postopek, je lahko skoraj neznaten in celo »banalen«, kot je na videz banalno vse, cesar v dolocenem kontekstu nismo vajeni. Kot v pesmih, ki niso ravno popevke, nismo vajeni srecati cloveka, ki je preprosto srecen, pa ceprav le za hip, ali ponuditi objema, ki bo nekomu pomagal nositi težo globokih spoznanj. Poezija Katje Perat je poezija, ki raste iz zavedanja, da je samo življenje trdovratnejša navada od mišljenja. In ki ji tega ni nerodno priznati. Kajti vrednosti so relativne, in stopnje davka so tiste, ki dajejo svetu neko zasilno trdnost. Urban Vovk