Clovek, uporabljaj me bolj pogosto! Samo še šestinsedemdeset dni imava, da sva na tej razdalji, v neki pesmi vzneseno prosi Šalamunov govorec. Povabilo je treba sprejeti in se lotiti resnega branja – a kako danes brati Šalamuna, ko pa smo že zdavnaj sprejeli, da je dober prav toliko, kolikor je nerazumljiv? Clovek, beri Šalamuna bolj pozorno, oba bosta presenecena: Nisem še tako pisal. Ne vem, kaj bo, nekje preseneceno priznava. Jezikovna svežina, ki jo je Šalamun tako rekoc iznašel, je še zmeraj v njegovi lasti, a je prepletena s fino mrežo skrivnih vstopnih tock. Za poezijo, ki je bila od nekdaj definirana s svojo odlocno prisotnostjo tukaj in zdaj, hkrati vedno in povsod, pomenita fiksacija in prisotnost dvoma mogocni pretres. Glas Šalamunove poezije nenadoma ni vec tako akuzmaticen, saj je bolj kot kadarkoli zaznamovan z vsem prevec cloveškim, torej s casom in svojo izrocenostjo toku zgodovine: Vrženi bomo kot macke v kišto v narocje Boga. Cetudi se svoje usodne prisotnosti povsem zaveda (Utrudil te bom in zapostavil. Reši se.), je v nacinu, kako sprejema svojo odgovornost, nekaj skoraj elegicno vzvišenega. Ce smo nekoc ob njegovem pocetju prej pomislili na jemanje, sta zdaj na vrsti dajanje in vracanje: Pocel v mestu? Vracal. Ne ranjeval ali ubijal. Vracal. S casom omogocene poteze njegovega govorca postanejo cedalje bolj prepoznavne in vpete v svet, ki ga naseljujejo tudi drugi jazi. Z nekaterimi, še posebej s tistimi, ki jih custvo ali spomin – ta ne dopušcata izbire – potegneta na privilegirano mesto, stopa v iskrene in ranljive odnose. Sveta ne obvladuje vec brezcasni trenutek (imel sem [...] vse v naravi, a brezcasni), temvec se vsak trenutek znova vzpostavlja kot poljubna tocka v sosledju, ki se jaza v ubranem mnogoglasju na skrivaj dotika iz preteklosti. Kar nadomesti nekdanje samozadostno rušenje in polašcanje, ki sta bili zaradi izvzetosti iz casa oprani odgovornosti, je usahljivost moci, potrebnih za naporno izgrajevanje. V cas vrženi Šalamunov jaz svoje prejšnje bivanje uzre kot vrsto ponavljanj, ki se zakljucujejo v (lahko ugibamo) ljubezenskem pretresu: Ponoci je bilo cudno. Zavrel si moja pljuca. Ponavljanje zacetkov se sprevrže v sprejemanje neizbežnosti enega konca, a zares vrednega truda: Ja. Kiti bodo pokoncali moje življenje. Dam ga za to, kar sem skusil. Dam ga za to, kar skušam zdaj. Andrej Hocevar