Ce predpostavim, da naslovno vprašanje knjige ni povsem retoricno, temvec da Andrej Blatnik z njim nagovarja tudi mene kot eno izmed njenih bralk, se verjetno cisto spodobi, da te vrstice zacnem z odgovorom: pravzaprav. Ampak potem bi bilo prav tudi, da jih s piko za odgovorom zakljucim, saj so vse nadaljnje besede že oddaljevanje od dialoga v blatnikovski maniri. Po drugi strani se seveda lahko sklicujem na veckratno, razplasteno funkcionalnost besed in stavkov v njej in recem, da se z vprašanjem sploh ni obrnil k meni, ampak zares predvsem k sebi. In sploh ne samo z vprašanjem, saj kar nekaj besedil – in nekatera med njimi zelo eksplicitno – nagovarja domace in tuje avtorske ocete proznega minimalizma, katerega paradigmatsko, pa tudi najbolj zahtevno utelešenje predstavljajo kratke kratke zgodbe. Saj se razumemo – Andrej Blatnik je med Slovenci nedvomno eden izmed omenjenih ocetov. Ce ob tem upoštevamo še dejstvo, da gre za ucitelja kreativnega pisanja in za avtorja s precizno grajeno in do potankosti reflektirano avtopoetiko, bomo razumeli in sprejeli tudi, da je dialog s samim seboj, natancneje, s celoto svojega opusa nujni sestavni del tako zastavljene intelektualne igre. In pisanje Andreja Blatnika v enem izmed svojih segmentov, zdi se celo, da iz leta v leto bolj, zagotovo je svojevrstna intelektualna igra. Ob tematizirani ›vojni med spoloma‹ je ta igra, ki se najizraziteje razgalja z medbesedilnimi referencami (iz svetov literature, filma in glasbe) in poudarjeno stiliziranostjo pisanja, celo temeljna konstanta Blatnikovega pisanja. Kljub humorju in domnevni lahkotnosti pisanja pa bi bili precej dalec od pravega razumevanja, ce bi v njej odkrili le sled frivolnosti. Nasprotno, zdi se, da jo je avtor razmislil in precistil do zadnjega, pravzaprav prvega detajla in se na svoji poti med zgolj literarnimi in drobnimi konkretnimi svetovi ustavil pri – besedi. Ali še bolje: pri vseh možnostih (pomenov), ki jih odpira. Pri njeni konkretni moci torej. Besede so pomembne, nas opozarja že naslov ene izmed kratkih kratkih zgodb. Besede in njihovo razumevanje, bi lahko dodala, in potem sestopanje v Blatnikova besedila zapecatila s klini: beseda – razumevanje – moc besede – razmislek – možnost. Ali bo svet, v katerega bomo sestopili, literaren, zgolj beseden ali bolj konkreten, je seveda odvisno od nas, naše interpretacije in naše odlocitve (za kontekst). Ampak imamo izbiro. V tem smo izenaceni s pripovednimi liki. In to je važno: izbira. Še zmeraj smo namrec pri trenutku, saj razumete? Tina Kozin