Poezija vedno laže, dviguje strogi kazalec stari Platon; Hocevar ga mehko dopolni – to je zato, ker poskuša povedati, s kakšno svežino je njeno belo krilo plapolalo v vrocini. Ja, v Privajanju na svetlobo ne manjka takihle preciznih, pozorno izpisanih, predvsem pa slastnih, sugestivnih, eroticno brbotajocih podob. To bi kakšnega izmed bralcev utegnilo presenetiti, a nic hudega – novodošli eroticni motivi so slej ko prej presenetili tudi Hocevarjev lirski subjekt; takole namrec pravi v naslovni pesmi: Moje telo je zacelo govoriti francosko. Precej slabo ga razumem, sploh ga ne dohajam in ne vem, kam gredo moje besede. Seveda, besede gredo po svoje, brez izjem takó, živijo po svoje, govorijo po svoje, a – ce je poezija na nivoju – najdejo svojo pot do bralcev. In v Privajanju na svetlobo imamo opravka s poezijo na visokem nivoju. Ne vem, po kakšnih poteh, zavitih in ozkih ali ravnih in širokih, bodo te besede, te pesmi prišle do vas, a koncati utegnete razoroženi: Hocevarjeva govorica je namrec vsa komunikativna, nasršeno abstraktne podobe so izgubile svojo nekdanjo domovinsko pravico, med verzi se skrivajo številni punch-lines težke kategorije, oh, recimo od vseh življenj, ki jih ne živim, je to najboljše ali pa, drugje, upanje bo prišlo, bo, in v tem je težava ali pa – ne, poišcite si jih raje sami, tako ali tako najbolj vžgejo v kontekstu. Predvsem pa gre za atmosfero v zbirki, za obcutek, da je njen subjekt (in, kakopak, bralci z njim) šele na zacetku, da je prihodnost, proti pricakovanjem, še odprta, da se je komu (ljubljeni?, socloveku?, samemu sebi?) celo z oddaljevanjem mogoce približati. Nenavadno; tako tiha in introspektivna zbirka, pa toliko vetra v jadrih, tako malo teže v nogah. – Z mene se lušcijo pesmi kot debele, umazane kaplje in ljudje odpirajo dežnike, se Hocevarju zapiše na nekem mestu. Mislim, da se Privajanje na svetlobo najbolje bere kot pleše Gene Kelly po Parizu. Brez dežnika. (Goran Dekleva)