Moja poezija je odprta / naravnim dogodkom. Preprican sem, da tale stavek, ki se nekako nehote pojavi v pesmi Žep v srcu, iz ust Ane Pepelnik zveni predvsem ironicno, ceprav je za vecino bralcev njenega prvenca seveda resnicen, saj jo poznajo kot pesnico, ki je malce naivno odprta za snov vsakdanje izkušnje, s tem pa tudi za vsakršne jezikovne umazanije in nenatancnosti, ki jih ta izkušnja prinaša s sabo. Ti bralci bodo preseneceni nad gostoto in preciznostjo pesmi iz druge knjige, kjer avtorica definitivno zapušca svojo (nedvomno zanimivo) zamisel prvenca, da bi se – z vso spretnostjo, ki jo je pridobila v vmesnem casu – lotila pisanja, ki ne racuna vec na nobeno znižano tarifo, še vec: vkljucuje se v aktiven dialog in spor s smermi, ki prevladujejo v današnji slovenski poeziji ali pa prav zdaj dobivajo veljavo. Naceloma sem vnet zagovornik literature, ki je pozorna na to, kar je na dosegu roke, in seveda imam rad, ce se mimogrede nanaša tudi na stvari, ki so zunaj tega dosega. Prav takšne so nove pesmi Ane Pepelnik, ki – kot vsako dekle – rada piše o rožah, bombonih in oblekah, ceprav ji ni tuja niti kozmicna perspektiva, na videz vzeta naravnost iz Kocbeka, toda izpopolnjena na izviren nacin, z rahlim priprtjem ocesa: Vse tole je / nepozabno in otožno. Podobno vesolju. Žep v srcu se mi zdi pomembna pesem, saj se brez sleherne ponižnosti navezuje tako na O’Haro kot na Cucnika, torej na dva pesnika, katerih velik vpliv se pesnici pogosto ocita. Seveda tukaj ne gre za nikakršen vpliv, temvec za igro s konvencijo, pri polni zavesti o tem, da je izcrpana. V zbirki se pojavi cel kup znamenitih ameriških pesnikov (Rich, Stevens, Ashbery, Hass, Beckman, Liu), vendar so obravnavani skoraj tako kot skupina srbskih pesnikov, pri katerih je mogoce zaslediti kvecjemu motiv psa. Prav tako pomembna je zakljucna pesem v knjigi Na prehodu, v kateri avtorica obracunava s pretencioznostjo, ki se je razpasla v najnovejši poeziji (tako slovenski kot tudi poljski ali nemški). Ta se kaže v pretirani rabi “razpoloženjskih” pojmov tipa “angel”, “sveca” ali “dišati po luni”, ki prihajajo iz obdobja najslabše razumljenega modernizma. Dejstvo, da obstaja nekdo, ki jim zna zadati neusmiljen udarec s svojo “rožo iz sponke za papir”, me neizmerno veseli, še posebej, ce zna ta nekdo pisati tako sijajno pesniško in pomensko zvenece stavke kot je: Za vsakim steblom trave je ždel / del žarka ki se še ni izžarel. Adam Wiedemann