Brati poezijo Andreja Medveda je kot vreci pest fine mivke v zrak in opazovati, kako vsako zrnce posebej za trenutek negibno obvisi v praznini. Zato posamezna pesem ni zgolj zrno zase, temvec tudi del daljšega niza, nekakšne pesniške meditacije. Ko pušcavski pesek zavrtinci cas, se zacne Medvedov pesniški govorec vracati v casu in prostoru proti neki odlocilni izkušnji, ki daje vsaki njegovi zbirki nekoliko drugacne poteze. V Glanumu jih doloca intimna mešanica ljubezni in minljivosti na lovu za trenutkom doživete – ne pa še povsem razodete – skrivnosti. Glanum – anticno rimsko mesto v današnji Provansi – v Medvedovi zbirki predstavlja casovno vozlišce, v katerem se stikajo razlicne zgodbe, uzrte skozi optiko govorceve lastne izkušnje. Spoznanje o minljivosti obseda prebivalce mesta in živali, ki ždijo v zavetrju limonovih nasadov, pravi Medvedov govorec pod krinko nakljucnega opazovalca, v resnici pa znanega prišleka, ki tako skozi cas opazuje predvsem samega sebe. Ko se namrec vživi v pozabljeno anticno mesto, s tem ne oživi zgolj vrveža njegovih nekdanjih prebivalcev, temvec se poskuša oprijeti tudi svoje lastne preteklosti in skozi njo osmisliti svoj obstoj: Da jutro, spet, za vekomaj, odstre pomladni dan v ljubezensko obljubo. Toda, konec koncev, Medvedov govorec ve, da bi vsa pokrajina, ki se pred njim suho razpira, brez njega ostala neposeljena: on, spotikljavi pritlikavec, je pokrajino napolnil s casom in cas s pokrajino. In ve, da žal nicesar od tega ne bo smel ali mogel odnesti s sabo – razen seveda elegicnega spomina na pridobljeno sreco in trenutka, ki mu ga je bilo dano še enkrat podoživeti. A tudi to je že spominjana pozaba srece ... Andrej Hocevar