Skozi pokrajino nove pesniške zbirke Milana Dekleve se potikajo modrec, pesnica in obubožani nadclovek, spocet v zakotju somraka bogov, Lao Zi, Sapfo in Mracni. Dvignjeni so nad svet in hkrati potopljeni v njegovo srciko, drsijo po namišljeni osi casa in izrekajo svet pod in nad seboj, odprt v pred- in poapokalipticno rano. Srebrenica, klasiki marksizma in leninizma, legionarji diktatorja Franca, Messijeva prva žoga iz zaprašenih cloveških kož, racun iz Bauhausa, newjorška dvojcka, hotmail, filharmoniki s kostmi v rokah namesto glasbil, mrtvec, ki igra na pozavno in na desetine poeticnih, lucidnih, krutih ali mracnih podob sestavljajo micelij Milanove knjige. Pesniški jezik gre skozi Boschove, Dalijeve, Magrittove slikarske pokrajine, nasadi se na železni avtobusni drog Fride Kahlo, preverja strukturo Maleviceve crnine in še isti trenutek okuša hlebce v vesolju Darka Slavca. Zadnje pesmi Milana Dekleve uhajajo vsakršni poetiki, tudi njegovi iz prejšnjih zbirk, ceprav s sabo prinašajo nekaj njihovega vonja: neulovljive so, osupljivo sveže, osupljivo lepe, prebijajo skrepenelo zemljo jezika, z vulkanskim prahom neulovljivih crk vnašajo nemir v vozne rede nacrtovalcev poletov, z razlivajoco magmo besed topijo odgovore iz morske pene, voska in umetnih zob in se strjujejo v vprašanje. Jani Virk