Prvenec Alenke Jovanovski Hlace za Džija od prve do zadnje strani daje prednost spoznanju oz. sporocilu, zato vsebina narekuje in izbere najprimernejšo formo, da utripne v pesemsko življenje. Skozi pet razdelkov nas do potankosti doumni verzi pozdravljajo s svojo vitalnostjo, vztrajnostjo, nevdajo (vedno na strani akcije, kinetike, borijo se s strahom) in neustavljivo željo po ubeseditvi navadno zastrtih, skritih, zamolcanih, zignoriranih rokavov clovekovega (samo)pre(s)pozna(va)nja, ki so pogosto v odmiranju ali pa so celo že skoraj odmrli. Govorka seveda najde pot in jezik (Jezik se nekega dne prebudi in reže kot laser. in Moj jezik je trd, skoraj vrocicen.) in sporoci (Skozi prazno mesto v strukturi vdira lava.). O izgubah, prelomih, negotovosti, razgaljanju, goloti. O živem. (Ni nakljucje, da se osnovni element voda prek ponavljajocega se motiva v zbirki izgradi v simbol, da se elementu zrak s ponavljanjem hotenja po dihanju podaljša konotativna razsežnost in da prostor najdejo barve in cutne zaznave ...) Iz zbirke torej pulzira poželenje po »živem«. Z naslovno prispodobo hlac prezgodaj umrlega, ki jih nekdo nosi okoli vratu, govorka nakaže, kako dolgo je treba neživo, odmrlo nositi s seboj, da zares prehodimo pot razvoja in rasti. (Ko sem od sebe odpadla, sem oživela.)In da se prav s sprejetjem spremenjenih konstelacij in izpustitvijo mrtvih vseskozi držimo vitalizma. (Strah zbeži v udarec, ce ga odrineš, in postane ljubezen, ce ga razdreš.) To velja tako za izgube dragih oseb kakor tudi za izgube nazorskih, teoretskih, mentalnih sidrišc. V prvencu A. Jovanovski se angažiranost razrašca povsod, v intimnem in javnem prostoru, in zato se meja med zasebnim in javnim briše, saj je vsakršno delovanje globoko zavezujoce in odgovorno. (Nobene intimne pesmi ni vec mogoce napisati. in Moja najbolj intimna pesem živi med ljudmi.)Prav dekodiranje podtalnega, manj vidnega mehanizma delovanja jo potisne v vec leg jezikovne govorice. Kracina, jedrnatost, drug-je sprošcen žurnalisticni jezik z žargoni, ponekod bolj poeticnih kontur, in spet zaostren, asketski, mnogo dialogiziranja s tujimi pesmimi in posvetila slovenskim pesniškim kolegicam. Tematska polja, ki jih prehodi eksistencialno-duhovna poezija A. Jovanovski, so od intimne izgube, rojstva pesniške esence, njenih korenin in njenega razvoja do družbene kritike sodobne zahodne, kapitalu podvržene družbe. Na hitro manj vidna povezovalna nit tega prvenca pa je (izhajajoca iz spoznanja, da je intimno ljubezen politicna) v vseh pesmih prerašcajoca globoka eticna zaveza. In še nekaj dela ta prvenec za izstopajocega. Praviloma je ljubezen v literaturi dojeta skozi povsem razrašceno romanticno prizmo, torej kot sebicna, egoisticna ljubezen, skoraj poenacena z zaljubljenostjo, v Hlacah za Džija A. Jovanovski pa – beremo podobe nepopacenih predstav o duhovno zreli ljubezni (Zato je upanje, da ti ozdraviš.). Pesmi razgaljajo sebe, a razgaljajo tudi bralca, ce ima vrocino srca in hodi s pljuci in diha z nogami, saj le tako zazna vodilni imperativ odskoka. Petra Koršic