Izhodišce pesnjenja Petre Kolmancic v zbirki P(l)ast za p(l)astjo je iskanje izhoda iz cloveške povprecnosti in predvidljivosti cutov v prvinskost samote in v brezup bližine. Ta pojavnost je za avtorico kompleksno stanje: delno živo, delno mrtvo, delno še tu, delno že tam, delno meseno, delno vilinsko, delno posvetno, delno svetno, v resnici pa totalno nicno, nedefinirano, odsotno, še pred rojstvom mrtvo in izmišljeno - igra iger, ki zahteva, da se jo razkriva plast za plastjo. Tisto nekaj se neprestano izmika - kakor obzorje. Izhodišce je torej, da izhod(išc)a ni in da je vse zgolj zavest in obcutek navzocnosti/odsotnosti ter seveda žareci stenj pesnjenja, ki stanja artikulira in beleži. Odhodi so torej navidezni: jezik ostaja orodje za mletje besed in carovnija, ki se steguje cez meje spoznavnega. Ni zapleteno, je pa nežno zapeto in prepleteno z besedami, radikalno zavezano nekemu osnovnemu ustvarjalnemu vzgibu: oditi v nemogoce, biti istocasno mrtev in živ; bit brez preteklosti in brez prihodnosti, zgolj cuteca mehanika, ki trepeta pred oblicjem Nedefiniranega. Poezija Petre Kolmancic je zavezana "sebstvu" in cistosti lastne poti. Tudi ko se predaja Drugemu, ko vstopa v svet, ki se mu sicer skuša izmakniti, definira hrepenenje z verzi, v katerih sta najbolj precizno izrisani prav tujost in praznina. Spremno besedo k zbirki je napisal Iztok Osojnik. V zbirki so reprodukcije slik akademskega slikarja Marka Jakšeta. Za zbirko je avtorica prejela VERONIKINO NAGRADO 2014.