Mlad pesnik stoji pred nenapisano nalogo. Pred njim se odpira svet, za katerega se zdi, da pred njim še ni bil izgovorjen, nikoli slišan na takšen nacin, da se šele uci njegovih »osnov«, si razlaga povezave besed in iz njih oblikuje stavke, ki zvenijo kot tisti v »pesmih, ki se zacnejo iz nic in koncajo z nami«. Svet pac ni od danes niti od vceraj, ampak od nekdaj. O njem je bilo napisanih že veliko crk, stavkov, povedi, glasbenih komadov, kratkih in dolgih pesmi ... Ampak to, kar cuti, je samo njegovo, nihce pred njim si tega ne more lastiti in tudi pozneje ne bo nihce obcutil/pisal na enak nacin. Vsak nov pesnik ima težjo nalogo. Kako naj pozabi, da deduje nešteto možnosti, ki se jih mora zavedati in obenem delovati intuitivno. Kako naj postane nevedni zasledovalec »podzavesti« vsake posamezne pesmi, ki se po možnosti izpiše tekoce kot posvetilo, ki pravi: »To hocem povedati in to lahko povem na nešteto nacinov.« Pesniški prvenec je hkrati prvenec za svet, ki ga na novo gradi, in mahanje v slovo svetu, ki je avtorja bistveno zaznamoval. Tako berem tudi Podaljšano bivanje Gašperja Torkarja, ki ga uvaja »Poslednji dom«. Po tem uvodu, ki je nekakšno »slovo od otroštva«, prek custvenih »nastavitev« (I), pesmi mimobežnih srecanj »na poti« (II) in vsakdanjih pesmi v stilu »pocnem to in ono« (III), pa prek daljših kontemplativnih in refleksivnih komadov (IV), se vrnemo spet nazaj, k premišljujocemu zastavku uvodnega slovesa »otroka, ki se je igral z lastnim koncem« (V). Torkarjeva knjiga je strukturirana kot pomikanje skozi bivanje (ne nujno naprej, ne gre za napredek), odzivanje na spremembe, premišljevanje o odnosih, svetu in odrašcanju. V ušesu pisca teh vrstic gre za neobicajno zrel, premišljen in dobro izražen svet, ki je sposoben navdušiti, prepricati, pa tudi osupiti. Navdušil me je s svojim širokim poznavanjem techne, preprical z vecpomenskim, intuitivnim, distanciranim ali custvenim, pomnoženim in iskrenim seciranjem »jaza«, osupil s svojo koncentracijo, predanostjo »stvari sami«. Mislim, da je ravno to tisto, kar pricakujem(o) od mladega pesnika. Da se poda v neznano, odpre in do neke mere (custveno) razgali, pa da je pri tem že tudi vešc, natancen in temeljit. Pisec za zavih ima seveda lažjo nalogo. Knjigo mora, ce se mu zdi, le priporociti v branje. Brez zadržkov, torej. Zelo priporocam. (Primož Cucnik)