Zacetek je preprost in cist. Kar je, prevzame. To je najboljši opis teh pesmi. Besede, izgovorjene scela, podobe iz narave. Dren, šumenje mladega listja, vrt. Vracanje in odhajanje v pokrajino, kjer cas stoji ali se, bolje, ne zmeni za cloveški cas. Ni pomembno, kam odhajamo vmes. Prsti, ki objemajo popotno palico, so zanke naše negotovosti. Skupaj s pesnikom dihamo besede. Nam ostaja le trud, poskušanje, pravi T. S. Eliot v Štirih kvartetih. Da delamo, kot da bi lahko bilo spet nekaj prvic. Pesmi kot pušcice predirajo zrak in v cudovitih lokih padajo na tla. Poženejo korenine v nas, kot korenine drena, dereze, da zmoremo ob njihovi opori tudi do prostorov, kjer zemlja dvigne temo visoko do neba. To je vaja v stanovitnosti. Ne zgolj pogleda, temvec vztrajanja, bivanja. Ne pesnik ne bralec si ne lastita nicesar. Preprosto sta, odprta, da lahko prizor ostane popolnoma gol in neprediren. Brez dokoncnih odgovorov. Kraljestvo živali, rastlin in duhov je ves cas v pogonu, zato tu ne prideš do dna. Pred nami je delo svetlobe in sanj. V vsakem verzu je škatlica vžigalic. Žar, ki ga dajejo, osvetli tudi nevidno, grozljivo mejo sveta onkraj teme, a le zato, da lahko ostajamo tostran, da lahko jemljemo vase in dajemo ven, da lahko, polni hvaležnosti, nasitimo lakoto v sebi, ko se premikamo naprej. Da smo del, delec vecjega dela, še vedno oddeljeni, a povezani z vsem. In v tem najti nekaj, kar bo govorilo naprej. Iskro, privid ognja, neskoncno majhen božji delec? Kljub dvomom, kljub nevarnosti unicenja, kljub krhkosti ne le našega, ampak vseh življenj, vsega živega. Ti drobni delci stvarnosti, trajekt, mravlje, paradižniki, ptice, gozd, reka, stkani v kozmos, v katerem je pesem edini približek ljubezni. Caka, pripravljena, da vstopimo. Delo (pesmi) se nadaljuje v nas. Nenehno. Potihoma, sami pri sebi, prosimo, naj bo jutri spet. Ko berem, sem tudi jaz del te poti. Delam, kar je treba. Tako pomembno je vse in nenehno se spreminja in to skeli kot lakota. Oprosti, Jure, da spremni zapis pišem s parafrazami tvojih besed, a pri zares odlicnih pesmih so druge besede odvec. Naj zapišem le, kar si ob Delcih dela mislim: da je to najboljša knjiga pesmi, kar sem jih brala v zadnjem casu. Verzi, ki so jasni, cisti, preprosti, polni pomena, polni sveta. Stvarnosti ne uporabljajo za platformo, za platno ali za pretvezo. Odprti so za vse: od vseh dreves, živali, vremenskih pojavov, odtenkov svetlobe, skrivnostnih in razorožujocih špranj v pokrajini, ki si v duhu in besedi vzamejo svoj prostor, do slive na vzhodnem koncu vrta. Govorec/pesnik ne skriva svojih negotovosti, strahov, svoje (in lahko dodam, ob branju, naše) izgubljenosti sredi ponavljajocih se vsakodnevnih poti, ki se stekajo v eno samo, vedno krajšo pot do tiste neznane pokrajine, iz katere se potnik ne vrne. Angažma teh pesmi je v njihovi pristnosti. V njihovi polnosti. Ker so mocne kot skala, kot sonce. Metafore so izvirne, dobre, podobe žive, prepricljive, verzi brez odvecnih besed, ritem cvrst, s hitrostjo cloveškega koraka. Nimam dovolj pravih, presežnih besed, da bi knjigo opisala, kot si zasluži. Toda (ce si spet sposodim verz ene od pesmi) dovolj je dosti manj: rada imam to knjigo, njene pokrajine. In tudi vi, ki se podajate na pot v to knjigo pesmi, boste lahko, ko boste prišli do zadnje strani, ponovili: Ko bomo šli od tod, bomo vzeli vrt s sabo (Veronika Dintinjana).