Spomin je luknjicav, domišljija pa izbircna, tako da ni vedno mogoce ustreci obema. In otroštvo je lepo, vsaj tako ga vidimo, ko skozi slamice v soku pogledujemo v njegovo daljno preteklost in sanjarimo. To je cas brez skrbi in cas, ko se komaj ucimo omejitev. In vendar verjamem, da luknjicavi spomin v zadevah otroštva nima najpomembnejše vloge. Preprosto vse lahko pozabimo in si izmislimo na novo, posebej ce je bilo naše otroštvo, kot se rece, srecno. In samo pod pogojem, da verjamemo, da je bilo naše otroštvo srecno, lahko sploh zacnemo raziskovati njegov bistveni del. To je otrocjost. Otrocjost je bistvena prvina otroškosti, nekakšna podstat, vodilo, nekakšen temelj. Brez otrocjosti ni in ne more biti srecnega otroštva. In otrocjost je, ce gremo še dlje, tudi temelj za vsakršno življenjsko sreco. Merilo našega zadovoljstva sledi naslednji formuli: Zadovoljni smo toliko, kolikor otrocjosti doživimo v casu, ki je njeno naravno obdobje, to je v casu otroštva. In potem: kolikor je uspemo prenesti s sabo v naslednji cas, ki je tako imenovana odraslost. Razprava o otrocjosti je lahko povsem kratka, saj o njej ni kaj razpravljati. Lahko pa je tudi zelo dolga, že skoraj razvlecena, saj sta otroštvo in z njim otrocjost neizcrpen vir zgod in izmišljije. Kaj je torej otrocjost? Ali, ce hocete, kaj je moja otrocjost? Je to res nekaj slabega, s cimer se nimam kaj hvaliti in ponašati; skrajno neresno, komaj omembe vredno stanje? Bržkone le stranpot znacaja, s katero še najlaže opravi ignorantska pripomba ali slabšalna oznaka, že skoraj psovka? Sta pobeg k otroškosti in zatekanje v otrocjost upravicena samo takrat, ko odpovedo vsi drugi argumenti? Je otrocjost v resnici nekaj nedopustnega in ob-žalovanja vrednega? Ali pa je namerno zatekanje v razposajeno infantilnost lahko celo kaznivo dejanje, ki mora biti sankcionirano z isto mero, kot jo uveljavlja? Skratka. V zadevi otrocjost se postavlja vec vprašanj kot odgovorov, zato se cutim dolžnega, da jo podrobneje razišcem.