Iskrena, neposredna, sveža, zanimiva lirika, za katero v eni od pesmi pravi: "To sem u bistvu glihkar skup nagrabila, da te z izgovorom vprašam: Prideš na caja?" Katja Plut v sebi združuje vse, kar se zdi navidez nezdružljivo: modernisticno formo, zametke postmodernega dojemanja sveta brez velikih zgodb, enoznacnih resnic in vrednot ter trdni, antropocentricni, vedno prisotni in s tem tradicionalni lirski subjekt, ki je še vedno središce in torišce njenega pesništva. Razlagati si jo je možno z najrazlicnejših stališc in gledišc, ki se med seboj veckrat spodbijajo, kar je spet pokazatelj poeticne neenoznacnosti. In spet prav zato lahko izzveni gornje interpretativno razpredanje celo preuranjeno, saj bo za temeljitejšo analizo potrebno pocakati na nadaljnje poteze avtorice. Te bodo tudi pokazale, ali je sploh možno še nadgraditi doslej prikazan razvojni pesniški lok in kako bo na Katjo vplivalo (v izrazu sicer vulgarno, a vendar tako iskreno) spoznanje iz znacilne pesmi: PIZDA, ODRASLA BOM. Se morda v tem vzkliku skriva zavedanje konca vsakršnih mladostnih iluzij in napoved necesa novega? Pustimo se presenetiti. Do takrat pa ostaja lirika Katje Plut iskrena, neposredna, sveža, zanimiva in s tem svojevrstno ogledalo zacetku novega tisocletja. Za konec se nam kot bralcem tako kar same ponujajo besede (To sem u bistvu glihkar skup nagrabila, da te z izgovorom vprašam:) / Prideš na caja? Tomaž Koncilija