Pregljevi protagonisti ne poznajo današnjosti, ker živijo zgolj svojo izprano vsakdanjost, tare jih, brezlicna in votla, nenehno jedka njihovo dostojanstvo, tako da ostajajo brez upanja na spremembo. Razen ce ... Pravzaprav je skoraj edino, kar jih lahko izstreli iz omenjene moraste vsakdanjosti, patologija, torej nasilje, norost nasilja. Zlo. Pri tem pocetju seveda v trenutku pozabijo vse gostilniške marnje o pravicnosti in morali, vsi nauki o tem, kako bi na svetu moralo biti, kar nenadoma izpuhtijo iz njihovih glav tudi vsa tuhtanja o njihovi brezprizivni koncnosti, o minljivosti vsega. Le v tem usodnem trenutku so - krivi moritve - sicer zmožni živeti cisto zares, težava je tu kajpak le to, da je že naslednji hip vse neizbrisno sfiženo, predvsem pa koncano, torej da je za vse drugo in drugacno že nepreklicno prepozno. Igor Bratož