Ce skušamo strniti dosedanje misli: v smislu razvojnega, ki je torej kljuc do razumevanja tega nenavadnega, vcasih napornega, a nedvomno zanimivega in tudi duhovitega proznega prvenca, bi lahko rekli, da je, kot je v takih primerih pogosto, ta razvojni lok le ogrodje, kjer se skozi fantastiko in esejisticno direktnost zrcalijo eticne in eksistencialne dileme odrašcajoce generacije. Slogovno je Fantazija morda celo prevec pretenciozna in bi zato zgodbi v smislu "plota" lahko ocitali pomanjkanje epske dinamicnosti, predvsem razpleta. Pac pa so v besedilu skriti pravi liricni biseri, tu in tam zasije pronicljiva misel, zelo osebna. Bolj izpoved kot pripoved je to, psihološko poglobljen izris družbe skozi subjektivne oci mladega pisatelja. Pozna se, da je Samo lirska, pesniška duša; a ne taka, ki bi bila zaverovana v svojo romanticno lepoto in pravicnost. Fantazija je kriticna tudi do lastnih protagonistov, junakov, ki niti ne vedo, ali je pot, ki jo ubirajo, res prava, ali vsaj bistveno boljša od tiste, ki jo ubirajo ostali ...