V Satju je nazorno – in privlacno! – povedana tudi vzorcna zgodba ne le slovenskega pesniškega modernizma, kot jo prepoznavamo cez desetletja. Izrisana je pot, ki se zacenja v destrukciji sveta in jezika, v hoteni ali spontani alogicnosti podob in povedi ter se konca v vnovicnem vzpostavljanju pomena (ce že ne: smisla) jezika, v razumevanju pesmi kot vsebinske in estetske vrednote. Zelo malo namrec ostane »cistih« izhodišcnih modernistov, ki se – ce ne obmolknejo – do neskoncnosti ponavljajo; vecina po razdiralni fazi sestavi nov, pesniško drugace presijan svet. Iz spremne besede Aleša Bergerja