Otroštvo je avtor podnaslovil kot »avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah«. Roman, ker vseskozi srecujemo istega decka, isto usodo, katere nadaljevanje smo spoznali še v nekaterih drugih, že napisanih Mazzinijevih romanih, predvsem Kralju ropotajocih duhov. Zgodbe, ker so spomini na najzgodnejše otroštvo takšni kot podobe iz sanj ... resnicnosti so trdna tla izpodmaknjena, znajdemo se v labirintu tesnobnih, vcasih groteskno smešnih slik. Osrednja oseba je versko blazna babica, ki kar naprej umira, pa spet oživi – usodne bolezni le niso tako usodne, res pa je, da se vraca tudi še dolgo potem, ko že leži na pokopališcu (pod nagrobnikom z napacnim imenom). Potem so tu še (pre)pogumni prijateljcki iz dvorišca, zagrenjena, vecno odsotna mama in strici, med katerimi igra ocetovsko vlogo Vinko: »Poba, pomni: spomini so kot davkarija, nikoli se jih ne znebiš.«