Telo je staro in nemocno, a srce še cuti in v možganih se svetlika: naredi kaj dobrega za ljudi, bodi cloveški, upaj si ljubiti in dovoli, da te ljubijo drugi. Ceprav v sanjah, ceprav v blodnjah, ceprav ob smrtnem zapiranju vek. Roman Sebastijana Preglja govori o poslednjih receh s svetlobo, ki navdihuje in budi. Stori, kar storiti moraš, stori zdaj, sicer boš vpisan v Kroniko pozabljanja. Manca Košir V domu za upokojence starcek vsako jutro zgodaj vstane, da bi videl soncni vzhod. Življenje se znova zacenja, svet oživi, z njim oživijo spomini. Vsako jutro malo drugacni. Svetu v romanu namrec vlada demenca. Vcasih napete, vcasih ljubezenske zgodbe so morda resnicne, morda plod halucinacij, a vedno so postavljene pred steno tišine, pred veliko skrivnost, ki caka onkraj smrti. Pisatelj Sebastijan Pregelj (r. 1970) nas je v svojih romanih in zgodbah doslej popeljal v neverjetne, fantasticne svetove, pogosto umaknjene v preteklost, enkrat celo v vesolje, a najbolj neverjeten je svet, skrit med možganskimi vijugami cloveka.