Prekleti pesnik tokrat opeva svojo muzo, ki je na pediestalu, nedosegljiva, neprimerljiva, a hkrati omahuje za isto mizo v poceni špelunki kot pripovedovalec in nabor prijateljckov. Ženski ideal, srcna dama opevana s slovarjem trubadurske lirike, se spogleduje z nižinami Kosmacevega sveta. A pri tem avtor nikoli ne pristane na poceni ironijo. Svet, ki ga naslika, je realisticen s pridihom baroka. Ljubezen je pac nekaj, cesar se ucimo tudi iz knjig. Pa vendar vedno boli cisto zares. V Bolgariji, Idriji, na grobu partizanskega heroja, kamor koli pac junaka žene splet norosti, bolecine in bevande. Dobili smo roman o silni razklanosti med prirojeno nam nujo po cašcenju popolne lepotice (ali popolnega moškega), za katero bi bili pripravljeni žrtvovati življenje, ter nujo po samoti, v kateri nam ni treba prilagajati svoje osebnosti. Facebook, ki v romanu nastopa kar precej, je seveda po prakticni strani lahko medij, ki nam pomaga komunicirati in premošcati fizicne razdalje; po drugi strani pa daje lagodni obcutek, da lahko ždimo v samoti, negujemo prijateljstva in spreminjamo svet, ne da bi bilo treba žrtvovati kaj vec kot nekaj pritiskov na tipkovnico. Andrej E. Skubic