Iz spremne besede Zdaj ko prebiram tvoje pesmi, govorijo o casu, ko sva merila prve korake na cesti, ki je danes že prehojena v takšni dolžini, da pogled vec ne seže do kraja, kjer sva nanjo prvic stopila, z vonjem potonik in zvezdami južnega neba ovencana mladenica, se zavedam, kako je spomin nekaj cistega, ceprav ni mogoce nikdar povsem razbremeniti teže, s katero pritiska na nas. A ta cista teža, ki se mi prikazuje z besedami tvojih pesmi, s pripovedmi, ki so kot stare fotografije dobile patino, a vendar ostajajo tudi take, kot so bile, ko jih je ujelo oko kamere. In tvoja pesem je danes tako oko kamere, casa se ne da ukaniti, saj ga nismo hoteli ukaniti, otroci stoletja prve pomoci, ki smo verjeli, otroško zaupljivi, a tudi moško predrzni, postavljaški, polni ljubezni, vina in besed, ki so najbolj vrele v tistih nocnih urah, ki jih opisuješ s srhljivo bližino oddaljenosti v triindvajseti pesmi; v njej je skrita tudi magicna formula, ki pojasnjuje Sfingin hlev, je trenutek, ko praviš z besedami, ki so drugace vznesene in povzdignjene kot takrat, ko so se rojevale iz dejanj, prvic zavedla sva se dvojine. Denis Poniž