Z zbirko Brez pric preigrava prestavljanje stikov. Njegova pesem je glas, je beseda in je eroticna igra, v zbirki razvita do te mere, da se zabrisuje locnica med ustvarjenim in ustvarjalcem. Lirski subjekt pesem pricakuje in obožuje, povzdigne jo na mesto, ki pripada ustvarjalcu, sebe pa predstavi kot tistega, ki bo ljubljenko le predal naprej, skušal ujeti s peresom in crnilom. Paradoks je v umetnosti znan, bralec že dolgo ve, kdo je ustvarjalec, v zbirki Brez pric se lahko preda opazovanju zapletenega ljubljenja in izrekanja bivanja, v katerega sta pesnik in pesem zapredena. Matjaž Drev